Biti povsem odkrit pred Bogom
Zadnje čase sem preizkušala nekaj novega, kar je povsem transformiralo moje življenje. Povsem iskrena sem z Bogom.
To mogoče zveni absurdno. Kako sem lahko bolj iskrena, kot sem bila prej? Konec koncev, on ve vse. Vidi mi tako, kot sem. Ne moreš biti bolj odkrit kot to.
Ampak spoznala sem, da sem še vedno zelo podobna Adamu in Evi v vrtu. Vsa iz sebe tekam naokrog in poskušam skriti svojo sramoto s sešitimi smokvinimi listi.
Največkrat to opazim, ko molim. Mislim, da moram najprej vse urediti pri sebi. Ustavim se sredi molitve v skrbi, da moje besede morda niso teološko primerne. Želim se pritoževati nad nečem, a nato pomislim, tega ne morem reči Bogu. Vem, da je neumno. Kristjanka sem že leta in leta, ampak še vedno hodim naokrog v strahu, da bi bila razkrita.
Ampak sedaj sem se naučila, da imam svobodo biti kar sem in vse to izliti pred Bogom. Molim kot da je moja duša gola in brez sramu pred Bogom. Lahko jokam, lahko priznavam, lahko preprosto vse izlijem – tudi če se pritožujem. On ve, da o tem premišljujem, zakaj torej ne bi tega kar izrekla pred njim?
Imamo dovoljenje
Veliko Psalmov je dober primer za to. Kako ljubeč je naš oče, da se ozira na čustvene ljudi, ki pred njim izlivajo svoje srce. Nekateri izmed Psalmov so kot da bi poslušala samo sebe – “To ni pošteno,” “To se ne bi smelo dogajati,” “Kako dolgo še?” ali “Zakaj jaz?”
Ampak Psalmi nam dajejo dovoljenje, da to povemo. Bog ve, da je to v naših srcih, in ubesedenje naših dvomov in jeze le-teh oropa njihove moči. Resnica je, da ko pravim, “Bog, zakaj dovoljuješ, da se to dogaja? Zakaj to dopustiš meni?” v resnici pravim, “Bog, ne zaupam ti. Tvoji načrti niso dobri.” Ko svoje občutke izgovorim pred Bogom – ko sem resnično odkrita – takrat Sveti Duh osvetli, kaj je resnično sedišče situacije in kaj je v mojem srcu.
Hkrati pa nam Psalmi kažejo tudi drugo stran – način, kako ga slaviti. Na koncu teh psalmov se psalmisti vrnejo k temu, za kar vedo, da je resnica. Izlijejo svoje srce, nato pa se opomnijo na resnico. V Psalmu 62:9 Bog uporabi Davida, da nam da dovoljenje, da mu povemo vse:
“Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.”
Goli pred njim
Ko ubesedimo svoje pritoževanje, skrbi, grenkobo ali strahove, ne govorimo Bogu nekaj, česar on še ne bi vedel. Kar počnemo je to, da se razgaljamo pred njim in ničesar ne zadržujemo zase ter prosimo njega za njegovo delovanje. Sveti Duh nam razodeva resnico – zaradi Kristusa smo neprestano z Bogom. On je z nami in nas zagovarja pred očetom. Kot je rekel David, “Bog nam je zatočišče.”
Sveti Duh nam hkrati kaže Kristusovo lepoto. To je ta lepota, ob kateri vse zemeljske stvari izgledajo dolgočasno in nepomembno. To razodetje Kristusa, ki ga vidimo v Svetem pismu in ki ga osvetljuje Sveti Duh, nam da moč, da lahko rečemo, “Če sem s teboj, si ničesar ne želim na zemlji. Moje meso in moje srce gresta h koncu, skala mojega srca in moj delež je Bog na veke.” (Psalm 73:25-26).
Če torej vidite nekoga, ki stoji ob kuhinjskem koritu ali sedi v avtu in se nerazumno pogovarja sam s seboj, sem to verjetno le jaz v molitvi. Ta teden mu govorim, “Res sem jezna na to osebo, čeprav vem, da to ni v redu.” In, “Res si tega sedaj ne želim početi. Pomagaj mi Jezus.” In, “Bog, ne čutim ljubezni do svoje družine v te trenutku. V resnici sem res, res jezna. Prosim, ljubi jih skozi mene. Vem, da zapletam stvari!”
Lepota je v tem, da se mi ni potrebno več pokrivati s smokvinimi listi. Bog me je pokril s Kristusom. Ne gleda več name, da bi videl moje slabe šiviljske sposobnosti. Gleda name in vidi svojega sina, ki je pravičen in brez greha. In me ljubi in sprejema zaradi Kristusa. Resnično sem lahko gola in brez sramu.
Se tudi ti kdaj znajdeš v šivanju smokvinih listov v slabotnem poskusu, da bi se skril pred Bogom? Si kaj okusil svobodo, ki je v iskrenosti do njega?
Avtor: Catherine Parks
Vir: reviveourhearts.com
Foto: unsplash.com