Bi se moralo mladim kristjanom muditi s poroko?
Prstan pred pomladjo, čimprej dobiti “poročen” diplomo in biblijske šole v resnici “ženitne šole”? Šal, ki krožijo o študentih (posebno kristjanih), ki naj bi šli študirat, da najdejo partnerja, kar ni konca. Vendar pa ob velikem številu ljudi, ki se poročajo zelo mladi, niso povsem neutemeljene.
Za mlade kristjane, ki so odraščali v veri, da so spolni odnosi pred zakonom greh, je razumljivo, da morda hitijo pred oltar z osebo, s katero se počutijo tako ljubljene. Ni presenečenje, da so mladi preplavljeni s čustvi in željami, ki jih vodijo k temu, da želijo biti spolno aktivni s komerkoli, ki jih privlači. In ko je spolni odnos greh, razen če je z zakoncem, je razumljivo hitenje s poroko.
V kulturi, ki tako močno promovira “srečno do konca svojih dni” in je na videz obsedena z zvezdniškimi pari, porokami, ločitvami in vso dramo vmes, ni presenetljivo, da veliko mladih vidi zakon kot končno destinacijo in cilj v zvezi. Celo v cerkvi je zakon velikokrat omenjen kot najboljša stvar, najvišji dosežek in najčudovitejše darilo ter lahko daje mladim občutek, da morajo to točko doseči hitro, da bi njihova življenja, zveze in prisotnost v skupnosti bila pomembna in imela vrednost.
Ethan Renoe je pred kratkim napisal članek za Relevant, kjer se spašuje “Mora toliko mladih kristjanov hiti s poroko?”,1 kjer pogleda v enega najslavenjših biblijskih odlomkov o samskosti in zakonu: 1. Korinčanom 7. O tem odstavku se je veliko debatiralo, saj postavlja nekatera pomembna (čeprav kontroverzna) vprašanja.
V 8. vrsti tega poglavja, Pavel piše: “Povem pa samskim in vdovam, da je zanje dobro, če ostanejo kakor jaz.” To je precej drugačno stališče od tistega, ki ga promovira naša kultura in naše cerkve. “Kaj pa če je Pavel govoril resnico?” se sprašuje Renoe. “Kaj če je res bolje ostati samski kot pa se z glavo zaleteti v zakonsko zvezo?”
To pa bi bilo nekaj, mar ne?
Vseeno je to zdravo vprašanje, ki nam je lahko v pomoč. Kot samska ženska sredi dvajsetih se pogosto sprašujem ravno to. Pričakuje se, da bom nekega dne spoznala moškega svojih sanj in se kmalu zatem poročila...vendar pa nisem prepričana, da je to to, kar ima Bog zame. Zagotovo se mi ne mudi tja, če to ni v Božjem načrtu. Medtem ko gledam vse več in več prijateljev, ki se poročajo (celo prijatelji, ki so kar nekaj let mlajši od mene, kar se včasih zdi zelo čudno), se vračam k temu vprašanju in se sprašujem, ali je zakon res največje dobro, h kateremu bi morali stremeti, ali pa je imel Pavel prav, ko je spodbujal samskost.
Za kristjane (mlade ali starejše), ki želijo zakonsko zvezo za zadovoljitev svojih fizičnih in spolnih potreb, je jasno, da so svoj fokus usmerili v napačne stvari.
“Kot kristjani,” pojasnjuje Renoe, “nismo primarno poklicani k zadovoljitvi svojih spolnih žeja. Naš klic je, da slavimo Boga, uživamo v skupnosti z Njim za vedno in drugim pokažemo pot do tega blagoslova. Tako pogosto vidim zakone mladih kristjanov, ki so bolj na škodo kot na blagoslov delu cerkve.”
V nadaljevanju pravi, “kar mislim s tem je to, da če resnično verjamemo, da je Jezus, ne spolnost, vir našega zadovojstva, bi to moralo vplivati na način kako živimo svoje življenje. To pomeni, da bomo morda nekaj let svojega življenja žrtvovali na koristne načine, preden se ustalimo s svojim dragim, da bi vzgajali otroke, namesto da hitimo v zakon iz povsem napačnih razlogov.
To predvideva, da je spolnost in želja po fizični intimnosti gonilna sila, ki žene mlade pare, da se poročajo, kar pa ni vedno res. Ampak Renoe ima vseeno prav, ko pravi, da ima Bog za nas v naših dvajsetih in tridesetih pripravljene velike priložnosti, ko v svobodi sledimo njegovemu vodstvu in mu služimo s svojimi življenji, neobremenjeni s predanostjo taki resni zvezi. Ni smisel v tem, da odstranimo željo po intimnosti, ampak da s tem, ko sprejmemo samskost, to željo preusmerijo na Jezusa in na delo, ki ga ima on za nas.
Intimnost lahko iščemo na različne druge načine - ko se v molitvi družimo z Gospodom, v preučevanju Biblije, v pogovoru z dobrimi prijatelji, v deljenju svojih ranljivih zgodb drug z drugim in v iskanju podobnih interesov in bližine drugih okrog nas.
Čeprav so v mojem življenju bili časi in obdobja, ki sem čutila odsotnost resne zveze ali si želela moža, je bilo veliko več obdobij, ko sem bila hvaležna za svobodo, ki pride s samskostjo, posebno v priložnostih za služenje ter delo v cerkvi in skupnosti.
Renoe piše:
“Zaslepljeni smo s kulturo, ki uči, da je resnični vir zadovoljstva spolnost, tako da je razumljivo, da se mnogo parov poroči mladih, da bi okusili to omamo.”
Kaj če bi svoja življenja videli kot nekaj veliko večjega? Kaj če bi svojo samskost videli priložnost, da se resnično razdamo za druge? Kaj če bi svoj prosti čas videli kot darilo od Boga, saj nam dovoljuje, da služimo ljudem okrog nas in širimo Kraljestvo. Kaj če bi ponovno postavili vrstni red naših prioritet in želj in postavili žrtev za Kristusa nad vse?
Kot zaključuje Renoe, ni potrebno hiteti s poroko. Toliko je priložnosti pred nami v obdobju v katerem smo sedaj in toliko dobrega lahko najdemo v življenju, popolnoma predanem služenju Gospodu in drugim. Iščimo njega najprej in ugotovili bomo, da lahko on, bolj kot kdorkoli drug, zadovolji vsako hrepenenje našega srca, ne glede na naš status. Prstan lahko počaka.
Vir: crosswalk.com
1. Should So Many Christians Push to Get Married Young?, https://relevantmagazine.com/article/should-so-many-christians-push-to-get-married-young/